Poveličanje sv. Frančiška Saleškega

Prov.: Opremo kapele škofijskega dvorca Goričane je oskrbel ljubljanski škof Ernest Amadeus Attems in je krasila kapelo do l. 1931, ko so tri slike odstopili za prenovljene zbirke Narodni galeriji (kat. 320-322.), eno prenesli v ljubljansko škofovsko rezidenco (kat. 351), štiri pa so še naprej ostale v grajski kapeli (kat. 323-325 in Nn 34).

Razst.: Barok na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1961

Stanje: Stanje slike je bilo ob prevzemu dobro, le barvno vezivo je zgubljalo prožnost, lak je skrepenel, in pod površinsko umazanijo je barvna plast drobno napokala, luskinasto odstopala in v drobnih delih odpadala.

Rest.: Slika je bila večkrat površinsko očiščena, barvna površina je bila lokalno utrjena, zakitane so bile manjše poškodbe. Slika je bila na novo zavarovana z lakom.

IKONOGRAFIJA

Frančišek Bonaventura Saleški (r. l. 1567, Thorens, Savoja, Francija – u. l. 1622, Lyon, Francija) je bil plemiškega rodu Sales, od tod tudi poimenovanje Salesius (Saleški). Pravo je študiral v Parizu in Padovi, vzporedno tudi teologijo. Družina je bila trdno katoliška, a Frančišek je preživljal tudi čase dvomov in naklonjenosti kalvinizmu. Šele l. 1693 je prejel duhovniško posvečenje, se posvetil misijonarstvu med kalvinci ob Ženevskem jezeru in l. 1602 postal škof v Ženevi. Z Ivano Frančiško Chantalsko, s katero ga je vezalo globoko duhovno prijateljstvo, je l. 1610 ustanovil red salezijank (red Marijinega obiskanja). Bil je izredno izobražen humanist. Znanje grščine, hebrejščine in latinščine mu je omogočalo branje starih piscev v originalih, zlasti je cenil Platona in Aristotela, med cerkvenimi pisci pa Tomaža Akvinskega in Avguština. Bil je vnet častilec Marije, neutruden pridigar ter sloveč in cenjen spovednik.

Frančišek Saleški je zavetnik pisateljev in katoliškega tiska. Goduje 25. januarja.

Okrasitev kapele škofijkega dvorca Goričane pri Medvodah za škofa Ernesta Amadeusa Attemsa je bilo najobsežnejše in najpomembnejše naročilo tedaj že priletnemu slikarju. Obsega stropno ovalno sliko monumentalnih mer, glavno oltarno podobo in šest stranskih stenskih slik. Stropna slika, glavna oltarna in dve stranski podobi so posvečene sv. Frančišku Saleškemu, s štirimi ovalnimi podobami pa je škof dopolnil ikonografijo kapele s Kristusom na križu s sv. Magdaleno, z Marijo Zmagovalko, s sv. Mihaelom in s sv. Uršulo. Strop kapele krasi nežen, plitvo modeliran štukaturni okras. Za štukaturo v kapeli verjetno velja račun, ki ga je podpisal štukater Johann Wolfgang Auracher za dela, opravljena v letih 1750 in 1751 (Steska, Goričane, 1942, p. 85; Varstvo spomenikov, VII. 1958/59, p. 143).

Slika Poveličanja sv. Frančiška je bila v kapeli škofijskega gradu Goričane vpeta na strop in je kompozicijsko preračuna na pogled od spodaj z iluzijo odprtega neba. Kompozicijska in vsebinska dominanta podobe sta v izrazito diagonalo povezana na oblakih klečeča sv. Frančišek z iztegnjenima rokama in Marija, ki ga sprejema z razprtima rokama. Glavno skupino obkrožajo angelske glavice, puti in velika angela; prvi za Marijo podpira oblak, adorant s sklenjenima rokama je za svetnikom. Smeri angelskih glav in teles so medsebojno povezane, urejene so v oval in vzbujajo dinamičen vtis kroženja. V sprednji coni desni rob velike ovalne slike perspektivično poglabljajo deli monumentalne arhitekture s stebri, preklado in z bazami, spodnjega horizontalno robijo stopnice. Ta del kompozicije je zasenčen, enako levi oblačni rob v vrhu. Druga svetlobna cona je pridušeno obsijan pas diagonalno urejenih oblakov na katerih klečita protagonista. Diagonalo glavnih figur z angelom in putom med njima, kot enačaj konstante Frančiškove vdanosti Mariji, prevajata tudi svetnikovi proti njej iztegnjeni roki, ustavi pa se ob Marijinem proti svetniku nagnjenem telesu in široko razširjenih rokah, s katerimi pričakujoče sprejema svetnika. Tretja in najmočnejša svetlobna cona je nimbast sij okoli Marijine, na svetli podlagi ostro izrisane glave. Diagonala glavne skupine in oval angelske asistence se dopolnjujeta in krepita razgibano kompozicijo in globinskost, premišljeno komponirano za oddaljenost slike v sedem metrov visoki kapeli.

Svetlobni urejenosti sledi tudi barvna. Temeljna intonacija so hladni toni kovinsko modrega neba za arhitekturno kuliso v desnem delu slike, toplo obarvani lazurno naslikani oblaki levega dela in mehki odtenki angelskih telesc. To je dekorativen okvir barvno dominantni Marijini figuri v rdečem in modrem oblačilu in svetniku v umirjeni sivo beli redovniški obleki, ki jo bogatijo le s svetlobo zalomljene gube in minuciozno naslikana vezena rdeča štola. Slikar je posvetil nadrobnostim enako skrb kot kompoziciji, svetlobi in barvam. V ospredju sedeča puta držita zaprto mitro z ostro osvetljenimi robovi in palij, čez rob stopnic vzvijugan list in odložena knjiga opozarjata na svetnikovo izobraženost. Drseča svetloba se poigrava po razgibanih otroških telesih in po resnih angelskih obrazih ter še krepi izraze ponebeščenih pogledov izstopajočih oči.

Vse figure so plastično trdno izrisane v obrisih z nekoliko hladnim načinom baročnega akademizma, ki ga je slikar privzel v poznih letih ustvarjanja.

Lit.: Vurnik, Življenjepis, 1928, p. 121; DS XXXXVI, 1933, sl. 6; Vurnik-Marolt, Razvoj in stil II, 1933, p. 46, sl. 13; Vurnik-Marolt, Metzingerjeva dela, 1936, p. 65, kat. št. 235; Stele, Monumenta II, 1938, sl. 27; Steska, Goričane, 1942, p. 70; Stele, Slovenski slikarji, 1949, p. 87; Stele, Umetnost baroka, 1957, p. 23, sl. 7; A. Cevc, Baročno slikarstvo, 1961, p. 29; Cevc, Slovenska umetnost, 1966, p. 137; Sedej, Sto slik, 1985, pp. 64, 65, sl.; Šerbelj, 17. in 18. stoletje, 1998, p. 29.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja